Čudežni studenec pod kapelico na Arehu

Pod cerkvijo Sv. Areha stoji ob cesti kapelica, izpod katere izvira "čudežni studenec". Arhitektura kapelice ne predstavlja višje kvalitete, vendar v sklopu z znamenjem in cerkvijo predstavlja del spomeniškega ambienta.

Vodni izvir ob kapelici je že od nekdaj veljal za zdravilnega. Mnogi obiskovalci Areha se ob njem niso le odžejali, temveč so si "areško vodo" v pletenkah nosili domov.

Falski grad

So v 12. stoletju postavili šentpavelski benediktinski opati, ko so sedež svojih dravskih posesti iz Lovrenca prenesli v Falski grad. Med leti 1405 in 1407 je bil ob vojaškem spopadu, ki sta ga proti gradu vodila bamberški upravnik Mute Wolf Spangsteiner in Oton Pergauer, uničen. Zametek današnjega gradu je nastal verjetno kmalu po 1407. Opati so ga leta 1550 utrdili zaradi turških vpadov. Prvoten dvorec, kakršen je stal v 16. ali morda v 15. stoletju je bil sorazmerno skromna stavba. Posest je prehajala v različne roke, toda resnično pomembno kulturno središče postane leta 1620, ko Dunajska univerza v njem opravlja filozofski, teološki in ekonomski študij. S tem postane Falski grad prva visokošolska ustanova v Sloveniji. Po jožefinskih reformah so šolo in benediktinski samostan razpustili, spet je prehajal v različne roke in nikoli več ni dočakal slave časov, ko je bila v njem univerza. Čas po drugi svetovni vojni je grad doživljal kot družbena lastnina v katerem so bila stanovanja.

Zgodovinski oris gradu

Pohorska zemlja med porečjem Radoljne in Bezene je bila v drugi polovici 12. stol. trdno v šentpavelski posesti. Ob koncu 12. stol. je bilo že jasno, da si je Šentpavel pridobil vodilno mesto v Dravski dolini, zlasti v njenem osrednjem delu s središčem na Fali. Šentpavelski opati so središče svojih štajerskih obdravskih posesti prestavili iz odročnega Lovrenca na Pohorju v Dravsko dolino, v Falo, ki je prvič omenjena leta 1245.

Skozi stoletje je bilo jedro šentpavelske štajerske posesti vzhodno od Remšnika na Fali. Do smrti Bernarda Spannheima je izgledalo, da bo nastalo središče samostanske posesti okoli Maribora pri Razvanju. Z Bernardovo smrtjo pa so se posestne razmere za Šentpavel na Štajerskem bistveno spremenile.

V novi situaciji so iskali benediktinci novo središče svojemu obdravskemu svetu in se pri tem odločili ne več za odmaknjeni Lovrenc, temveč za Falo ob Dravi. Na Fali so podpisali pogodbo v korist Šentpavla 1311 leta.

Leta 1259 so Ogri oblegali Radlje ob Dravi in takrat je postala verjetno prva falska postojanka, ki je stala nekoliko višje od današnjega gradu, žrtev vojne.

Po letu 1340 je grad prehajal v roke različnih lastnikov. 1377 je posestvoval Falo Albrecht von der Fall, upravitelj v Gradcu, potem Oto Pergauer iz Muta, celjski vazal, ki je leta 1407 razdejal Falski grad, med najbolj znane oskrbnike falske gospoščine je sicer zgodovinsko ne vedno dovolj verodostojen Hofrichter štel pisca odgovorov na anketo falskega nabornega okraja, Pokornyja. Nadalje spominja Alojzija Sparovitza (Šparovca, ki je kasneje kupil gospoščino Studenice), Johanna Tschinkowitza in Carla Ipawitza (sorodnik znane glasbene družine Ipavcev).

Velik pomen v zgodovini gradu na Fali ima ureditev manjšega samostana v gradu, ki je naredil Falo za kulturno središče še pred Mariborom. Urejena je bila notranja višja šola kot uvod v bogoslovje, vendar le za bodoče benediktinske duhovnike. Leta 1620 so na Fali ustanovili oddelek dunajske univerze s predavanji o filozofiji, teologiji in ekonomiki. Leta 1628 je dunajska univerza potrdila statut univerze Fala. Dotok študentov in novincev je bil kar velik, saj jim je Falski grad dajal zatočišče pred grozotami tridesetletne vojne s Turki. Z njimi pa je pripotoval tudi Merninger. Po njegovi izvolitvi za opata šentpavelskega samostana leta 1638 so šolo razpustili.

Falski jezuitski kolegij pa je imel velik pomen za ruško akademijo v letih 1644 - 1759, saj so duhovniki poučevali tudi tukaj. V tem času je absolviralo ruško gimnazijo 6931 študentov, med njimi 603 sinovi visokega avstrijskega plemstva, poznejši nadškofi, sedemnajst prelatov, sedem deželnih glavarjev, knezov in grofov.

Ko je bila falska graščina pod benediktinsko upravo je bila največja graščina v dravski dolini. Na obsežnih gozdnih površinah je samostan vzorno gospodaril. Uvedli so načrtno pogozdovanje kakovostnih iglavcev, nasploh je iglasti gozd pričel izpodrivati pretežno bukove gozdove, saj bukov les ni bil tako uporaben za takratno gospodarstvo.

Z jožefinskimi reformami so samostane razpustili in tako je Fala po ukinitvi šentpavelskega samostana leta 1782 postala državna gospoščina s civilnimi upravniki. Leta 1824 je grad odkupil denarni mogotec Martin Liebmann, nato povišan v viteza Martin Freiherr von Rast. V času njegovega lastništva je falska graščina v marsičem pripomogla k družbeno - gospodarskemu razvoju regije, saj so številni lastniki železarn, steklarn in drugi sklepali z Rastom dolgoročne pogodbe za izkoriščanje gozdnega gospodarstva. Zaradi boljšega gospodarjenja in večje povezanosti z Mariborom se je Rast odločil za gradnjo mostu leta 1830. Žal ga je leta 1836 porušila narasla reka. Od njega je ohranjen le še opornik na desnem bregu.

Med leti 1860 - 1875 je gospodoval na gradu Peter von der Kettenburg, med leti 1875 - 1945 pa grofje Zabeo in njihov zet Pavel Glančnik.

Po osvoboditvi je prešla graščina v družbeno last in v tem povojnem obdobju se je večina njegove bogate notranje opreme skupaj z mnogimi dragocenostmi izgubila ali pa so jo uničili stanovalci, ki so si podajali ključe grajskih vrat.

Fundamentalni reper

Ob železniški progi Ruše - Fala, pri kilometerskem kamnu 15,3, je v stabilni gnajsovi steni fundamentalni reper z latinskim napisom. Od vseh reperjev v nekdanji Avstro-Ogrski se je ohranil na ozemlju Slovenije samo ta.

Reper so zgradili v času Avstro-Ogrske za določitev nadmorskih višin posameznih višinskih točk (reperjev). Še danes služi za ugotavljanje premikov tal v večjem časovnem razdobju (nad 100 let) in za določitev natančne nadmorske višine.

Hidroelektrarna Fala

Na območju najstarejše hidroelektrarne na Dravi, ki prenovljena deluje še danes, je za obiskovalce urejen monumentalni prostor prvotne strojnice z ohranjeno horizontalno Francisovo turbino.

Elektrarna Fala je najstarejša elektrarna na slovenskem delu reke Drave. Graditi so jo pričeli leta 1913, s prvimi petimi agregati je začela obratovati že leta 1918.

Janko Glazer

Bil je predvsem pesnik, tudi epigramatik, poleg tega pa še kritik, esejist, prevajalec poezije (prevajal je predvsem Goetheja, Heineja, Nazorja, Kranjčevića), literarni in kulturni zgodovinar, urednik, bibliograf in bibliotekar. Izdal je pet pesniških zbirk: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929), Ob jesenskem ekvinokciju (1946), Pesmi in napisi (1953) in Pohorje (1968). Zaradi impresivnih podob Pohorja velja za njegovega pesnika. 

Študiral je slavistiko in germanistiko v Gradcu, na Dunaju, Zagrebu in v Ljubljani, kjer je leta 1922 diplomiral. V letih 1920-26 je poučeval na mariborski klasični gimnaziji, nato je delal kot bibliotekar v mariborski Študijski knjižnici, od leta 1931 do 1959 pa kot ravnatelj. Izoblikoval jo je v eno najvidnejših slovenskih knjižnic, zato so po njem poimenovali tudi eno izmed dvoran današnje Univerzitetne knjižnice Maribor. Po njem se imenujeta tudi osnovna šola in knjižnica v Rušah.

Rojstna hiša Janka Glazerja s spominsko ploščo stoji na Glazerjevi ulici v Rušah.

Naravno zdravilišče v Bistrici ob Dravi

To manj znano zdravilišče je predstavil dr. Eman Pertl, medikohistorik, v svojem delu Naravno zdravilišče v Bistrici pri Limbušu, ki je imelo značilnosti Kneippovega naravnega zdravilišča. Dr. Pertl je prikazal, kako je Gjuno Simonič vodil to zdravilišče od l. 1884 do l. 1905. Naravno zdravilišče je Simonič priporočal v svoji knjižici, v Bistrico pa ga je privedlo naravno okolje, predvsem gozd.

Ta naravna danost pod Pohorjem ustvarja skupaj s potokom ravnico pred obrežjem reke Drave. S svojim zdravilno čistim zrakom in svojo blagodejno mikroklimo je ugodno vplival na počutje ljudi. Najbolj znana je bila v Bistrici gostilna Ludvika Rottnerja. Gostje so bili stari in mladi, moški in ženske. Med njimi so bili revmatiki in astmatiki. Gostje so bili iz nekdanje avstroogrske monarhije. Največ je bilo Dunajčanov, uradnikov in oficirjev. Prišli so celo iz Rusije, nekaj iz Leobna, New Yorka in Genove.

Zdravilišče je spominjalo na dobro improvizacijo. Gostje so bivali v skromnih kmečkih izbah. V hiši Bistrica 3, ki je bila last Miloša Oseta, je imel Simonič najeto stanovanje. Tu so bile prhe in kopalne kadi. Vse je bilo preprosto. V hiši Bistrica 22 (pri Lepončku) je Simonič imel nekakšen laboratorij oz. domačo lekarno z zelišči in mazili. Gostje so morali prinesti s seboj dve rjuhi iz grobega platna in dve posebni odeji. Ležali so na cementnih, z lesom obloženih klopeh. Simonič je priporočal sončne kopeli, ker se je skliceval na stara izročila Indijcev in Perzijcev. Spali so na zračnih blazinah v šotorih, kjer se moč zemlje dobro občuti. Dravsko mivko iz Oničevega zaliva so uporabljali za "oblaganje", za blatne kopeli, ki v določeni meri razkrajajo bolezenske snovi. Po metodi župnika Kneippa sta bila na programu bosanje in hoja po vodi (hoja po rosni travi, stopicanje - čofotanje po vodi). Gostje so okoliškim kmetom pomagali pri mlatvi in trenju lana. Simonič ni priporočal svojega zdravilišča samo za oddih zdravim, od dela preutrujenim, marveč za zdravljenje mnogih kroničnih bolezni. Zdravil je živčne bolezni in nespečnosti, ženske bolezni, srčne bolezni, bolezni dihalnih in prebavnih organov. Simonič z nasveti ni pretiraval. Zdravljenje je individualno doziral in hrana je bila vegetarijanska: ovsen kruh, mleko, žganci, zelenjava, krompir in sadje. Marsikateri debeluhar je shujšal. Rekreacijski program je vključeval plavanje v Dravi, kegljanje in druge družabne igre. Gostom so stregle Simoničeve sorodnice, hrano so pripravljale po receptih iz knjige "Tako se morate hraniti". Ob večerih so se oglasile citre in pregnale potrtost. Bilo je prijetno in neprisiljeno, pa tudi poučno, kajti oče Simonič je goste tudi zdravstveno prosvetljeval. Poučeval je naravno zdravljenje, predvsem na prostem, v slabem vremenu pa v gostilni Rottner. Tja so se, posebno ob nedeljah, z vlakom vozili številni Mariborčani.

Domačini so težko razumeli, da gostje plačujejo za to, da vstajajo že ob zori, zgodaj stopicajo po rosni travi ali čofotajo po potoku ter pomagajo pri kmečkih opravilih.

Leta 1905, po dobrih 16 letih delovanja, so zdravilišče v Bistrici zaprli. Če bi si Simonič pridobil nemški kapital, bi bilo njegovo zdravilišče verjetno obstalo in bi bila Bistrica danes znano klimatsko zdravilišče in turistični kraj. Na poti od Maribora proti Rušam še stojijo nekdanja Rottnerjeva in druge hiše, tam so še travnati sadovnjaki, ob potoku, kjer so njegovi pacienti bosali po rosni travi in si utrjevali duha in telo.

(članek objavljen v glasilu "Naš krajan")

Letno gledališče

Prelepo naravno gledališče "Pod goroj" je bilo dokončno zgrajeno leta 1931. Prostor amfiteatralne oblike, pod vznožjem Pohorja, razpolaga z 800-1000 sedežev in je izredno akustičen.

Prva predstava je bila uprizorjena leta 1932 (ljudska igra - Finžgarjev Divji lovec), nato pa vsako leto po ena predstava, ki je v to idilično okolje z naravnimi kulisami privabila, brez pretiravanj, tudi po več tisoč gledalcev. Glas o ljudskih ljubiteljskih igrah v Rušah je segel v ves slovenski prostor. Za Maribor je bil k vsaki predstavi organiziran poseben vlak. Rekorden obisk sta doživeli Miklova Zala (1938) in Matija Gubec (1940), saj si ju je ogledalo preko 6000 gledalcev.

Naravno okolje ruškega letnega gledališča je kljub letom ostalo skoraj neokrnjeno. Zob časa res ni prizanesel vrbi žalujki in nekaterim smrekam, tudi velikanske lipe, nekdanjega simbola ljudskih iger ni več, ostali pa sta skromna kapelica in "knežji kamen", ki sta v letih 1933 in 1938 predstavljala kulisi za izvedbo Jurčičevih Rokovnjačev in Sket-Šolnikove Miklove Zale.

Letno gledališče oživi vsako leto avgusta, kot glavno prizorišče Festivala letni oder Ruše (FLOR).

Ruška latinska šola

Šestrazredna latinska šola je bila ustanovljena leta 1645 na pobudo domačina, vikarja Jurija Kozine. Šola je bila neprecenljivega pomena za kraj, saj so bile Ruše v času njenega delovanja vse do leta 1758 kulturno in prosvetno središče daleč naokoli. V njej so se šolali potomci znanih plemiških družin (Attems, Herberstein, Tattenbach, Thurn in dr.). V 113 letih je šolo obiskovalo 6600 učencev, med njimi več kot 300 domačinov. Poseben razcvet je šola doživela v času ravnateljevanja domačina, župnika Luke Jamnika. Po njegovi zaslugi so se na "ruško nedeljo", praznik ruške župnije, na prostoru pred cerkvijo v začetku septembra odvijale gledališke igre, ki pomenijo začetek bogatega kulturnega razvoja Ruš.

Verske igre v Rušah

HOC ANNO (v tem letu) 1680, je bil iz raznovrstnega zelenja na pokopališču napravljen gledališki oder, na katerem so v popoldanskih urah, 14. septembra, domači igralci prvikrat uprizorili gledališko igro v čast mogočni zaščitnici ruški Mariji. (zapis v Ruški cerkveni kroniki 53b)

Verske igre so bile tesno povezane z latinsko šolo (ki je tukaj obstajala od l. 1645 do l. 1760) in so bile prvič uvedene v obdobju, ko je ta šola dosegla svoj višek. Organiziral jih je Luka Jamnik, župnik in takratni ravnatelj te šole. Po njegovi smrti so te igre nadaljevali še skoraj pol stoletja njegovi nasledniki. Običajno so z njimi zaključevali šolsko leto. Po vsej verjetnosti so predstave imele značaj jezuitskih šolskih iger, možno pa je tudi, da so jim za vzorec služile benediktinske šolske igre. Igre so bile namenjene predvsem romarjem, ki so v tem času prihajali v Ruše v velikem številu, predvsem na tako imenovano Ruško soboto ali nedeljo, tj. prva nedelja po Malem šmarnu (praznik 8. septembra), ko se je praznovalo ime Device Marije. Vsebina teh iger je bila večinoma izbrana tako, da je proslavljala Devico Marijo, predvsem pa Ruško Mater božjo. Besedilo teh iger je bilo verjetno latinsko (kot vaja iz latinščine za učence te šole). Brez dvoma pa so bili v to latinsko besedilo vrinjeni odlomki v slovenskem ljudskem jeziku, predvsem v komičnih prizorih. V latinski šoli je poleg nemščine bil uveden tudi slovenski jezik, vsaj v prvem razredu.

Za l. 1700 poroča kronist o neki pesmi, ki so jo na odru deklamirali v nemškem jeziku na nedeljo, ko se je slavila obletnica posvetitve cerkve. Na Ruško soboto so to pesem ponovili v slovenskem jeziku pred zelo velikim številom ljudi.

Marijina cerkev na Smolniku

Cerkev so zgradili med leti 1859 in 1861. Stavba je v tlorisu ortogonalne oblike s prizidanim vhodnim delom in prezbiterijem, izstopa pa v zunanjščini zaradi poudarjene fasade s portalom, razgibanega čela in zvonika s piramidasto streho.

Notranjščina se nam odpira v kupolasto obokan in s pilastri obdan centralni prostor. V prezbiteriju je naslikana oltarna arhitektura, kjer sta ob dveh stebrih upodobljena Sv. Anton Padovanski in Sv. Luka, v središču naslikanega nastavka pa je oljna podoba Brezmadežne. Dejanski oltar predstavlja menza s tabernakljem, ki ga krasijo klasje, grozdje in na vrhu Jagnje božje na knjigi s sedmerimi pečati. Tabernakelj častita na volutah klečeča putta. Gre za pobaročno delo 19. stoletja, ki pa dosledno ponavlja značilnosti izvirnega baroka. Angela oddaljeno spominjata na dela kiparja F.K.Reissa iz prve polovice18. stol.

Tudi prižnica ponavlja izročila baroka, njen vhod k stopnišču je okrašen z Marijinim monogramom, izdelan v baročni maniri, ornamentika na prižnici pa kaže že predelane vzorce nekdanjih baročnih dekoracij. Omeniti je treba še dva kipa - Sv. Janeza Evangelista in Sv. Jakoba, ki sta najbrž izdelek ljudskega rezbarja zgodnjega 19. stol. Tudi nekaj slik v cerkvi izvira iz 19. in 20. stol.

Leta 1861 je cerkev posvetil Anton Martin Slomšek.

Ruška latinska kronika iz 18. stoletja

Župnijski urad v Rušah hrani v latinskem jeziku pisano kroniko iz 18. stoletja, ki jo zaradi specifičnosti nekaterih njenih podatkov štejemo med najzanimivejše župnijske kronike s področja slovenske Štajerske. Je delo kaplana in učitelja na ruški latinski šoli Rušana Jožefa Avguština Meznariča - Mariana, obsega pa zgodovino cerkve oz. župnije od prvih začetkov, ki jih avtor kronike postavlja že pred leto 900, vrsto rektorjev cerkve in župnikov, nekatere podatke in dogodke iz kraja samega, z ustanovitvijo šole v letu 1645 pa še sezname učencev, podatke o kaplanih, ki so na tej šoli poučevali ter podatke o gledaliških (verskih) igrah, ki so se tod igrale v letih od 1680 do 1722. Delo se končuje z letom 1760.

Turški zid

Pravokotno v smeri železnice in Drave (naselje Smolnik) potekajo ostanki "turškega zidu" iz lomljenega kamna. V času turških vpadov so se domačini zatekali za ostanke zidu. Dravska "kljuža" (obrambni zid) se omenja v zgodovinskih virih že leta 1147.

Vodni stolp

...je del kompleksa nekdanje Tovarne dušika Ruše in je bil za njene potrebe zgrajen v letu 1917. Ima dva rezervoarja volumnov 220 m3 in 130 m3. Višina stolpa je 43 m.

Vpisan je v register nepremične kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo.

Železniški viadukt na Smolniku

Železniški viadukt na Smolniku je eden izmed treh ohranjenih tovrstnih objektov na trasi koroške železnice. Zgradili so ga leta 1862, istočasno z gradnjo železniške proge Maribor - Celovec - Beljak. 

Železniški viadukt s tremi visokimi loki je grajen iz velikih rezanih granitnih kvadrov. Zaradi značilne tehnike gradnje mostov v 19. stol. in zaradi naravnega materiala, iz katerega je železniški viadukt na Smolniku, je uvrščen med tehniške spomenike.

Župnijska cerkev Sv. Marije v Rušah

txt