Ruše včeraj

RUŠE SKOZI STOLETJA

Ruše ležijo ob vznožju Pohorja, kakih 13 km od Maribora. Kako so se Ruše razvijale in kakšno mesto so jim skozi stoletja utrdili kronisti, naj bo razvidno iz sledečih zapiskov.

Iz zgodovinskih virov je znano, da so Ruše kot naselbina obstajale že v keltski in ilirski dobi, torej okoli 400 let p.n.š. O tem nam pričajo bogate izkopanine pod domom Gasilskega društva Ruše. Odkrito je bilo pokopališče iz keltske dobe, v katerem so našli okoli 600 večjih in manjših glinastih posod, kamor so shranjevali pepel pokojnikov. Iz obdobja Rimljanov so bili v gozdu pod kolodvorom izkopani ostanki stare rimske trdnjave in svetišča boga Mitre. Večina teh zgodovinskih najdb se danes nahaja v avstrijskem Gradcu, le nekaj malega hrani tudi mariborski muzej. Pomembnejše zapiske o ruški naselbini pa hrani ruška cerkvena kronika. Okoli l. 905 je bila v središču majhnega ruškega naselja pozidana kapela, ki je po mnogih pozidavah postala cerkev. Iz darilne listine grofov Spanheimov je razvidno, da so le-ti cerkev in velika pripadajoča zemljišča v Rušah in na Smolniku leta 1091 darovali samostanu menihov iz Št. Pavla v Labudski dolini. Ti menihi so tukaj izvajali poleg očetovskega sodstva tudi krvavo sodbo. Obsodba je bila izrečena na Falskem gradu, izvršena pa blizu bivše Kaudekove žage (sedanjega Marlesovega naselja), o čemer pričajo ostanki gričkov, kjer so bile postavljene vislice. Po izvršitvi obsodbe so se rablji okrepčali v bližnji gostilni, ki je še do današnjih dni ohranila domače ime "Pri Gaugenvirtu". Obvezne dajatve Rušanov in Smolničanov samostanu so bile za tisto dobo kar visoke, prvi so jih plačevali v vinu in kmetskih pridelkih, drugi pa v lesu. Zamujanje plačevanja teh dajatev je bilo ostro kaznivo. V drugi polovici 14. stol. so Ruše prišle pod oblast Habsburžanov. Kronika nam pripoveduje, da je cesar Ferdinand III. obiskal Ruše, kjer so ga prebivalci sprejeli v posebnem kulturnem domu Odeum s petjem in glasbo (stavba bivše galerije Rulik v centru Ruš). Tega leta so Ruše postale trg, vendar so morale sprejeti tako težke obveznosti, posebej glede vzdrževanja vojaštva, da so se tej časti kmalu odpovedale in ostale vas vse do danes. Ruše so pogosto okušale turške napade, posebno hude Sulejmanove osvajalne vojne. Da bi se prebivalci vsaj nekoliko zaščitili pred divjanjem turške drhali, so na pobudo takratnega ruškega župnika Lichtensteina zgradili ob cerkvi močan obrambni stolp, v Klužah pod Falsko pečino pa so združeni Rušani in Smolničani zgradili obrambni zid (turški zid), katerega ostanki so vidni še danes. Iz kronike je razvidno, da tudi obdobje kmečkih puntov ni obšlo Ruš. Ruški kmetje so se bojevali okoli Vuzenice in Maribora, za njimi niso prav nič zaostajali smolniški kmetje. Velik požar je dne 19.12.1779 Ruše skoraj popolnoma upepelil. Zanetil naj bi ga neki zorničar, ki si je svetil k maši s smolnatimi treskami. Uboj avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda so Rušani pričakali sredi velikega sokolskega nastopa in narodne slovesnosti, kar je imelo za posledico odgon mnogih Rušanov v mariborske zapore. Ruš se je prijel vzdevek Mali Beograd in še danes se ena od ulic tako imenuje. Fašistično okupacijo so sprejeli Rušani pripravljeni, saj je delovala že ves čas močna celica komunistične partije ob podpori delavsko prosvetnih društev. Med prvimi na slovenskem je bila formirana ruška partizanska četa, ki se pozneje vključila v legendarni Pohorski bataljon. Ta je junaško padel 8. januarja 1943 na Osankarici na Pohorju. Narodne Ruše so dale velik delež v narodnoosvobodilnem boju, o čemer priča impozanten spomenik žrtvam v samem centru, ki hrani posmrtne ostanke 114 borcev za svobodo. Še pestrejši od zgodovinskega razvoja pa je kulturni razvoj Ruš. Nikakor ne moremo prezreti dejstva, da je že l. 1187 ob ruški cerkvi zrasla osnovna šola, najstarejša kulturna ustanova na Štajerskem. Poučevali so štirje duhovni učitelji, ki so bili po rodu Slovenci in so poleg nemškega poučevali tudi v slovenskem jeziku. Vsakoletne kulturne prireditve so potekale v domu Odeum. Zapiski falskega kronista pa nam poročajo, da je med leti 1620 in 1628 delovala na falskem gradu visoka šola za verski, filozofski in ekonomski študij. Dobila je status univerz in je tako prva visokošolska ustanova na slovenskih tleh. Kulturno življenje Ruš je v letu 1645 obogatila otvoritev ruške šestrazredne gimnazije, ki je tod obstajala dobrih 100 let do leta 1763 in je bila takrat edina taka šola na spodnjem Štajerskem. V ruški cerkveni kroniki Notata Rastenzia je označen kot ustanovitelj in prvi vodja te gimnazije ruški župnik Jurij Kozina. Kronika dalje navaja, da je v času obstoja vodilo to gimnazijo 11 ravnateljev, od teh kar osem ruških rojakov - vsi so bili Slovenci. Poseben razcvet je doživela ta šola v času ravnateljevanje rušana Luke Jamnika. On je tudi začetnik ruških gledaliških iger. Uvedel jih je po vzorcu jeziutskih gimnazij l. 1680 in uprizarjale so se nato vse do l. 1722. Igralci so bili učenci gimnazije, gojili pa so dramatiko in glasbo. Igre so uprizarjali na trgu pred kaplanijo. Podane so bile v slovenskem in latinskem jeziku, kar je še posebnega pomena. Meščanska revolucija v Avstriji je prinesla tudi Slovencem na ruškem področju kulturno pomlad. V novih razmerah je tudi v Rušah nastalo bralno društvo. Poleg bralnega društva je treba omeniti še podružnico Družbe Cirila in Metoda, ki jo je ustanovil učitelj Davorin Lesjak. Mnogo pomembnejša pa je bila Lesjakova pobuda za ustanovitev podravske podružnice Slovenskega planinskega društva, ki je bila ustanovljena l. 1901. L. 1931 so v rušah pričeli z izgradnjo letnega gledališkega odra, ki deluje še danes. Ne bi bilo prav, če na tem mestu ne bi omenili tudi ruškega pesnika prof. Janka Glazerja. Izhaja iz rodu kovačev Glazerjev, ki so svoje kovačije postavljali ob potokih vzhodnega Pohorja, ena veja pa se je naselila na Lobnici. Rojen je bil 21.3.1893 v Rušah. Vrh njegovega obsežnega liričnega ustvarjanja pomeni pesniška zbirka - Čas kovač, kjer je orisal okolje svojega doma na Pohorju in Lobnici.