FALSKA PEČ
Dva kilometra pod falsko elektrarno je na mestu, kjer se Drava umirja, le-ta stisnjena v tesen, ki jo obdajajo konglomeratne skale. Na levem bregu so manjše in segajo le nekaj metrov nad gladino vode. Na njih stoji v gozdu steber s kipom Sv. Janeza Nepomuka, zaščitnika splavarjev. Na desnem bregu se skoraj navpično iz Drave dviga nekaj deset metrov visoka Falska peč. V steni so vidne erozijske oblike kot rezultat poglabljanja Drave. Tu je rastišče alpskega Hostovega kamnokreča (Saxifraga hostii) in zavarovane brstične lilije (Lilium Bulbiferum). Sredi njene višine seka Falsko peč cesta Ruše–Lovrenc, skoznjo pa vodi železniški tunel. Falska peč je edinstvena geološka oblika v Dravski dolini, edino pohorsko rastišče Hostovega kamnokreča, ostanka zadnje poledenitve in rastišče zavarovane brstične lilije.
V soteski Drave pod Falsko pečjo je po ljudski pripovedki prebival povodni mož Gestrin, čigar hčere so lovile postavne fante in jih s splavov potapljale v vrtince.
POTOK LOBNICA
Je eden večjih pohorskih potokov. Odlikuje ga dokaj velik strmec, saj se od povirja do izliva v Dravo spusti več kot 1000 m. Lobnica izvira na močvirni vzhodnopohorski planoti, v bližini Tihega jezera (Falski ribnik) pod Bajgotovim vrhom. Večji pritoki v zgornjem toku so Črnava, Piklerica in Kraljiščica, ki se izlivajo pred Bajgotom, nakar priteče Lobnica v gozdni rezervat (pragozd Šumik). Do Treh žebljev je njen strmec majhen in meandrira. Nekoliko večji strmec je od Treh žebljev do Bajgota, zelo pa se poveča v predelu, kjer teče skozi pragozd. Tam tvori številne brzice in slapišča ter slapova Veliki in Mali Šumik. Od izvirov do spodnje meje pragozda Lobnica teče po tonalitu, v spodnjem toku pa prečka plasti gnajsa, amfibolita in skrilavcev. Lobnica v ozki dolini do Smolnika priteče na ravnino in se po nekaj kilometrih izliva v Dravo.
Na Lobnici so delovali mlini in žage, ki so zdaj vsi razen Marotove žage že opuščeni.
Po dolini Lobnice je potekala najdaljša pohorska vodna drča (riža) za spravilo lesa v dolino, dolga 17 km. V literaturi omenjajo vodno rižo ob Lobnici še kot “ruško vodno rižo” ali “vodno drčo na Smolniku pri Rušah”. Zgradili so jo že leta 1874 v dolžini 5728 m ob potoku Lobnici. Nekaj let pozneje so zgradili njen podaljšek prek slapa Šumik z Bajgota, kjer je speljan en odcep proti Lahovi žagi in drugi proti Piklerici. 1901 leta je bila zgrajena v skupni dolžini 11.664 m. Iz starejših virov je razvidno, da je bila zadnja dolžina z vsemi odcepi 16.000 m. Nastala je na pobudo ruškega steklarnarja Benedikta Vivata in je dolga leta rabila steklarskim potrebam.
PRAGOZD ŠUMIK
Pragozd leži v soteski Lobnice na nadmorski višini 600-1000m. Strma pobočja so posejana s tonalitnimi skalami, od katerih so najbolj slikoviti Trije hlebi, tri skale, zložene v štirinajst metrov visok stolp v obliki hlebov; spodnji je zvoniku podobna pokončna stolpasta skala, srednji je kot pravi vojaški komisni kruh, vrhnji pa spominja na kmečki hlebec. V pobočjih so še številne skale, ki so preperele od vremenskih vplivov in dobile posebno razgibane oblike spodmolov, stolov in miz. Severneje, onstran potoka Verna, je skupina Ravbarskih peči, ki so od erozijskega delovanja še bolj slikovito razpostavljene, nagrmadene in razpokane, kot da se je tukaj igral gigant in gradil gradove. Potok Verna se spušča z desnega brega po strmih drčah in čez slapove v Lobnico med Velikim in Malim Šumikom.
Zaradi hladu in zračne vlage ter dolgo ležeče sence uspevajo v pragozdu drevnine, ki ljubijo vlago, kot so gorski brest, gorski javor in jesen. Nižje v soteski Lobnice pa je najti posebno velike primerke Waldsteinovega osata z lilastimi cvetovi in nad 2 m visoka stebla mehkega osata. Še nižje v soteski Lobnice pa se pogosto pojavlja sicer redka praprot peruša. Preveč bi se nabralo, če bi naštevali vse rastline, ki se pojavljajo v tem pragozdnem »botaničnem vrtu«.
Zavarovano območje zajema na vzhodni strmi Rebri mešan gozd bukve, smreke in jelke, na zahodnem, nič manj strmem pobočju pa jelka in smreka nad bukvijo prevladujeta. V pragozdu so ohranjene gozdne združbe v prvotnem stanju, kakršno je prevladovalo, preden so pred 100 do 120 leti začeli gozd na veliko izsekavati.
SLAPOVA VELIKI IN MALI ŠUMIK
V soteski Lobnice, v zavarovanem pragozdu Šumik. Nastala sta ob tektonskih prelomih zaradi različne odpornosti kamnine tonalit. Veliki Šumik je visok 24 m. Voda drsi preko slapišča z nagibom 42 stopinj. Kljub veliki nagnjenosti je slap zelo slikovit zaradi širine in bogate vodnatosti. 400 m pod Velikim Šumikom je na Lobnici Mali Šumik. Voda pada najprej v treh skokih, ki merijo skupaj 9 m, potem pa čez tonalitni prag skoraj navpično še nadaljnjih 9 m. Na skalah pri večjem slapu je osamljeno rastišče rjastega sleča (Rhododendron ferrugineum) in nekoliko pod njim nenavadnega kamnokreča (Saxifraga paradoxa).
Veliki Šumik je največji pohorski slap in največji slovenski slap na neapnenčasti podlagi, 24 m globoko bobneče in šumeče strmoglavi v tolmun pod gladko previsno steno, na kateri se konec junija razcveti v nedostopni špranji rjasti sleč. Po skalah okoli slapa, ki so vlažne od pršečega sopota podivjane vode, so se naselile rastline, ki ljubijo vlažen hlad in senco, kot so nenavadni kamnokreč, omejelistna zlatica, vrsta lišajev in mahov, ki sicer drugod uspevajo le na apnencu. Tu pa so se naselile zato, ker med skalami skozi špranje polzeča in mezeča voda izpira in raztaplja tudi najtanjše plasti apnenca in ga odlaga na mestih, kjer izhlapeva, ter tako ustvarja pogoje za naselitev bazifilnih rastlin.
SLAP VERNA
V pragozdu Šumik, zadnjih 100m pred izlivom v Lobnico, potok Verna po gladkem, zelo strmem tonalitnem žlebu hiti navzdol in tvori takoimenovani drseči slap. Še posebej slikovit je ob velikih vodah.
