Za prikaz najdišča je potrebno obiskati spletno stran: https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=403a54629867466e940983d70a16ad9e in v iskalnik vpisati EŠD številko, ki je zapisana v imenu najdišča v ( )
ARHEOLOŠKA OBMOČJA
GOMILNO GROBIŠČE V BEZENI (EŠD: 6338)
V gozdu, 100m severno od železniške proge Maribor - Dravograd je 34 antičnih gomil, ki ležijo v treh gručah v izoliranem ravninskem gozdičku. Polovica jih je razkopanih že od sredine 19. stol. Prvič je bilo grobišče opredeljeno leta 1915.
GRADIŠČE V BISTRICI PRI RUŠAH (EŠD: 6339)
Leži SV od vasi, je še neraziskano, verjetno iz starejše železne dobe.
ŽARNO GROBIŠČE V RUŠAH (EŠD: 6340)
Znamenitost je bila odkrita l. 1875. Številne keramične najdbe in bronasti predmeti v 172 grobovih so prve opozorile na močnejšo naselitev ob Dravi in omogočile opredelitev "ruške skupine". Najdbe so večinoma shranjene v Gradcu, Dunaju in nekaj v Narodnem muzeju v Ljubljani.
PRAZGODOVINSKO ŽARNO GROBIŠČE V RUŠAH (EŠD: 6341)
Znamenitost so odkrili pri gradnji gasilskega doma leta 1952. Iz doslej znanih 33 grobov so najdbe hranjene v Pokrajinskem muzeju Maribor in so že opredeljene v literaturi.
SLEDOVI STAVB V RUŠAH (EŠD: 6342)
Na travnatem zemljišču ob železniški progi so bili že pred II. svetovno vojno na različnih mestih odkriti sledovi stavb iz prazgodovinskega in rimskega obdobja. Naselbina je arheološko še neraziskana, po najdbah sodeč pa pripada grobišču v neposredni bližini.
OSTANKI MITREJA (EŠD: 6343)
Vzhodno od ruškega potoka v gozdu ob Dravi so leta 1845 zasledili ostanke mitreja, ki je bil nato delno preiskan. Mitrej datira v 3. stol. n. št. V manjšem svetišču je bil najden oltarni relief z dobro ohranjnimi liki in napisom ter štiri manjše zaobljene plošče.
ANTIČNE GOMILE V RUŠAH (EŠD: 6344)
Zahodno od železniške proge je v gozdu več antičnih gomil. Pred prvo svetovno vojno so bile že deloma prekopane, najdbe pa izgubljene. Po dosedanjem poznavanju rimskih pokopov predstavljajo gomile poslednjo kompleksno skupino gomolnih grobišč proti zahodu.
RIMSKI GOMILI V RUŠAH, pri Falski c. 87, Ruše (EŠD: 6345)
Na ravnici pod Pohorjem leži na ledini "Na gavgah", kjer so bile postavljene vislice, dvoje rimskih gomil. Na tem mestu so šentpavelski menihi poleg očetovskega sodstva izvajali tudi krvavo sodbo. Obsodba je bila izrečena na Falskem gradu.
TEMELJI RIMSKE STAVBE (EŠD: 6346)
Na ravnini pod Pohorjem tik JZ od zahodne gomile se nahajajo temelji rimske stavbe. Stavba v velikosti cca 15 x 15m predstavlja kvaliteten stavbni kompleks "ville rusticae" z dobro ohranjenim južnim temeljem z gretjem s pomočjo grelnega kanala.
POHORSKE ŽAGE
(Zgodovinski razvoj industrije v okolici Ruš, 1961, Jožef Kavčič, ruški duhovnik in zgodovinar).
Ob potokih Lobnica in Bistrica se je že zdavnaj začela razvijati mala lesna industrija v obliki potočnih žag venecijank. Pri tej dejavnosti je potrebno združiti več dejavnosti, od sečnje, spravila lesa do žag, obdelave hlodov v različne namene in spravila do večjih transportnih poti. V hribovitem delu Pohorja je imel skoraj vsak kmet svojo žago. Že sama zemljiška organizacija kmetij je bila taka, da je čez vsako kmetijo tekel vsaj del potoka. V dolini so imeli žage le večji kmetje, ki so to pogosto združili še s kakšno obrtjo, npr. proizvodnjo zabojev. Tako žagan les, kot tudi drugi lesni izdelki so bili namenjeni v glavnem za izvoz v Egipt, Madžarsko, Italijo, Avstrijo, Češko, Izrael, na jug…
Lastniki večjih gozdnih površin in večjih žag so si lahko za spravilo lesa v dolino zgradili tudi vodne drče ali riže, ki so imele zelo veliko transportno kapaciteto v primerjavi z ostalimi načini transporta. Stroški gradnje so bili zelo visoki. Riže so bile veliki leseni žlebi, ki so vodili vodo in v vodi plavajoča drva, do žag in v dolino. Delali so jih iz obtesanega ali žaganega lesa. Ena riža je držala ponavadi sedem let. Na začetku riž so bili jezovi, ki so bili v času suše nekaj časa zaprti, ko pa se je nabralo dovolj vode, so jezove odprli in voda je s seboj v dolino odnesla tudi les, ki so ga prej pripravili.
Danes na ruškem Pohorju deluje le še ena žaga venecijanka na vodni pogon, Maroltova žaga ob Lobnici.
POHORSKE STEKLARNE (GLAŽUTE)
(Zgodovinski razvoj industrije v okolici Ruš, 1961, Jožef Kavčič, ruški duhovnik in zgodovinar).
Poleg žag, mlinov in kovačij so prostor ob potokih pogosto zapolnjevale glažute. Voda je poganjala še mline in stope, ki so drobili in mleli sestavine bodoče steklarske mase. Voda je pomembna tudi zaradi prevoza lesa po vodnih rižah do glažut. Nastanek glažut so omogočale velike količine kremenjaka na Pohorju.
Na ruškem Pohorju je od 17. stoletja dalje obratovalo 5 glažut in sicer 3 višinske in 2 nižinski.
Najstarejša med nižinskimi glažutami, ki ni imela posebnega imena, je stala na Aplenčevem posestvu, ki so ga upravljali bavarski kolonisti. Material za delovanje te nižinske glažute je bila naplavljena kremenina iz Lobnice in Drave. V času Marije Terezije je bil v isti stavbi zgrajen invalidski dom, kasneje pa sta v isti zgradbi obratovali papirnica in tovarna vžigalic.
Najstarejša med višinskimi glažutami, imenovana Stara glažuta, je delovala v lobniški dolini nad Šumikom, v času od 1692 do 1793.
Okrog Gornje glažute, ki je delovala v času od 1780 do 1892 severozahodno od Areha (kjer stoji danes Planinski dom Glažuta), je v času od 1827 dalje, ko je bil lastnik Vivod, katerega rod prihaja iz Vitanja, nastalo pravo malo naselje zidanih in lesenih stavb. V njih je bilo okoli 40 stanovanj glažutarskih delavcev, ki so imeli poleg še kos zemlje in nekaj živine, nadalje obratni, upravni, skladiščni in gospodarski prostori. Imeli so tudi lastno leseno cerkev, gostilno, mesnico, trgovino, vinotoč s sadjevcem (vino je bilo za delavce predrago), ter zidano šolo, v kateri so govorili nemško. Falski grof Giovanni Zabeo, po narodnosti Furlan, je leta 1875 prevzel steklarno in jo leta 1893 zaradi grške, italijanske in češke industrijske konkurence opustil, kar se je dogajalo tudi drugim glažutam.
Na eni glažuti je bilo zaposlenih okoli 50 delavcev, na največji Vivatovi pa tudi do 200. Pri lažjih delih so pomagale tudi žene in otroci, ki so prenašali steklene izdelke, jih zavijaliv žitno slamo in zlagali v lesene zaboje.
Pohorske glažute so izdelovale zelo kvalitetno steklo, ki so ga izvažali na dunajski dvor, v Nemčijo, Češko, Egipt in Orient. Domačini so si lahko privoščili le manj kvalitetne izdelke, saj so bili boljši zanje predragi.
Modele za vzorce so dobivali večinoma iz Češke. Najpogostejši izdelki so bili kozarci, vaze, vrči, lestenci, stekleničke za lekarne, cilindri za petrolej, bokali za pivo ter kristal. Izdelovali so vse vrste oblikovanega in brušenega stekla, medtem ko tehnologije izdelovanja ravnega stekla še niso poznali. Prevladovali sta bela in zelena barva. Slednjo,ki je bila najbolj značilna za češko steklarstvo, so dosegali z dodajanjem železovega oksida v kremenovem pesku.
Pred pojavom železnic v teh krajih (leta 1846 južna železnica in leta 1863 koroška železnica) so steklovino prevažali na vozovih, v katere so vpregli konje ali še primernejše vole, ki so bili počasnejši, a so vožnjo začeli manj sunkovito. Tako je na cilj prišlo manj poškodovanih izdelkov. S planine v dolino je bila speljana tudi posebna, tako imenovana steklarska pot, ki je vodila prek Lovrenca na Pohorju do Ruš. Zadnja glažuta je prenehala delovati leta 1908.
SPLAVARSTVO NA DRAVI
(Zgodovinski razvoj industrije v okolici Ruš, 1961, Jožef Kavčič, ruški duhovnik in zgodovinar).
Kjerkoli so ob Dravi složna obrežja, so v dobi splavarstva nastali »lenti« ali pristani za nakladanje in razkladanje. Tujka »lenta« je nastala iz nemškega glagola lenden–landen, kar pomeni pristati. Ta tujka se je ohranila še do danes. Tudi lepi slovenski besedi splav–splavar še nista docela zmogli odpraviti tujk flos–flosar.
Današnje dravske elektrarne pa so nekdanjo flosarijo popolnoma zajezile oz. ustavile. Čudno je, da je v dobi splavarstava še vedno ostal stari jugoslovanski naziv »korman«, ki je kot poveljnik splavarjev in dober poznavalec vodnih tokov varno »kormanil« splav. Korman pomeni krmar. Na Pohorju je še zelo udomačeno ime Korman kot hišno ali rodbinsko ime. V domovih kormanov ali krmarjev se je ohranilo mnogo zanimivosti iz njihovih potovanj po Dravi in Donavi. Pohorsko splavarstvo je polagoma izpodrinila železnica, ker je bil lesni prevoz po železnici hitrejši in – cenejši.
Kadar so morali splavarji po daljši turi prenočevati v neobičajnih krajih, so splav »prilentali« in ga usmerili proti pristanu. Za vsak splav je bil privezan vsaj eden čoln na vesla (čolne so izdelovali splavarji doma za slavonska lesna tržišča).
Na čase splavarstva nas spominjajo ob cesti vzdolž Drave izredno velike hiše, ki so bile nekdaj ali flosarska–splavarska ali pa furmanska-prevozniška gostišča. Takih hiš je več ob obdravski cesti na levem bregu Drave, na desnem bregu pa je pri Rušah le hiša »Pri Pavlu«, očetu največjega ruškega lesnega podjetnika Viktorja Glazerja.
VODNA »RIŽA« OB LOBNICI
V literaturi omenjajo vodno rižo ob Lobnici še kot “ruško vodno rižo” ali “vodno drčo na Smolniku pri Rušah”. Zgradili so jo že leta 1874 v dolžini 5728 m ob potoku Lobnici. Nekaj let pozneje so zgradili njen podaljšek prek slapa Šumika z Bajgota, kjer je speljan en odcep proti Lahovi žagi in drugi proti Piklerici. 1901 leta je bila zgrajena v skupni dolžini 11.664 m. Iz starejših virov je razvidno, da je bila zadnja dolžina z vsemi odcepi 16.000 m. Nastala je na pobudo ruškega steklarnarja Benedikta Vivata in je dolga leta rabila steklarskim potrebam.
